Gorazd Trušnovec je predsednik društva Urbani čebelar. Gre za združevanje posameznikov, ki delujejo na področjih čebelarstva, čebelarskega turizma, okoljevarstva ter sorodnih področjih v Sloveniji. Poslanstvo društva je med drugim pomlajevanje starostne strukture čebelarjev in izboljšanje informiranja javnosti v smislu dviga zavedanja pomena zdravega življenjskega okolja – čebele so namreč indikatorji le-tega.
Pred obeležitvijo svetovnega dneva čebel smo z njim opravili krajši pogovor.
Kaj počnete v vašem društvu in kakšno je vaše poslanstvo?
Namen društva Urbani čebelar je združevanje in povezovanje posameznikov ter institucij, ki delujejo na področjih čebelarstva, turizma, okoljevarstva, kmetijstva, biotehnologije, kulture, arhitekture in oblikovanja ter na sorodnih področjih v Ljubljani, Sloveniji in širše. Trudimo se delovati interdisciplinarno in iskati rešitve, ki prispevajo k varstvu in razvoju urbanega okolja, večji biodiverziteti in ekološki osveščenosti, zmanjševanju ogljičnega odtisa in skrajševanju prehranskih poti ter k rasti bivalne kakovosti nasploh.
V zadnjem času smo vedno bolj usmerjeni v različne načine izobraževanj prakticirajočih čebelarjev, saj se moramo vsi prilagoditi spremenjenim klimatskim razmeram in nepredvidljivemu vremenu. Prav tako je naše poslanstvo pomlajevanje starostne strukture čebelarjev in izboljšanje informiranja javnosti v smislu dviga zavedanja pomena zdravega življenjskega okolja – čebele so prav indikatorji le-tega.
Koliko panjev imate?
Sam trenutno čebelarim s 45 panji na 15 lokacijah znotraj ljubljanske obvoznice.
Od kod ideja urbanega čebelarstva in kako je s tem v tujini?
Pri meni osebno na začetku to ni bil nek program, ampak je do tega prišlo iz nuje, ker živim v centru mesta in nimam posestva na podeželju. Ker pa sem si zelo želel ukvarjati s čebelami, sem postavil prva dva panja kar na domači balkon. Prvo leto sta bila še prazna, ker sem se samo učil teorije, potem pa se je rast zgodila organsko ... Sicer pa je motivacij za to dejavnost toliko, kot je urbanih čebelarjev - od čistega veselja pri stiku z naravo do povečanja samopreskrbe z medom in skrbi za boljše opraševanje v lastnem okolju, promocije svoje blagovne znamke ... V tujini urbano čebelarstvo sploh ni nekaj novega, večje svetovne metropole poznajo, podpirajo in razvijajo to dejavnost že desetletja.
Po čem se urbano čebelarstvo razlikuje od klasičnega?
Urbani čebelarji moramo v vseh pogledih slediti področni zakonodaji, smernicam dobre prakse, veterinarskim navodilom ipd. in se v samem pristopu k biologiji čebelje družine pravzaprav v ničemer ne razlikujemo od »klasičnega« čebelarstva. Morda smo drugačni le v tem, da lahko naša stojišča na terasah, strehah in garažah delujejo nekoliko nenavadno in nepričakovano, čeprav se, kot kaže praksa, čebele v mestih prav dobro počutijo ... Izpostaviti kaže tudi to, da zahteva urbano čebelarstvo še več znanja in skrbi, prvič zaradi relativne gostote poseljenih lokacij in ker si delimo prostor s številnimi meščani - zaradi izogibanja potencialnim incidentom in spomladanskga vznemirjanja z rojenjem čebel, ki je naravni pojav in se mu je težko v celoti izogniti.
Kako razširjeno je urbano čebelarstvo pri nas in koliko urbanih čebelarjev imamo?
Posamezni mestni čebelarji so obstajali tako rekoč od nekdaj, celo arhitekt Jože Plečnik je npr. postavil čebelnjak na svojem vrtu v Trnovem pred stotimi leti, vendar to ni bilo neko organizirano gibanje. Urbano čebelarstvo kot tako pri nas dobiva zagon in popularizacijo v zadnjih letih; naše društvo ima trenutno 42 članov, vendar niso vsi iz Ljubljane in niti nimajo vsi čebel. In obratno, niso vsi mestni čebelarji naši člani. Po moji oceni čebelari znotraj ljubljanske obvoznice kakšnih 100 posameznikov, v drugih večjih slovenskih mestih pa nekje do deset v vsakem od njih.
Kakšne vrste medu se najpogosteje prideluje v mestih in v katerih krajih po Sloveniji je praksa urbanega čebelarjenja najbolj razširjena?
Problem mestnega medu, če temu lahko tako rečemo, je, da je zaradi velike biotske pestrosti v urbaniziranih okoljih težko pridelovati čisti sortni med, ker ima vsaka ulica drugačnen drevored (za razliko od Berlina, jker je zaradi ogromnega števila lip možno pridelovati vrhunski lipov med) in bogastva individualnih zasaditev. Vendar so se moje stranke sčasoma navadile na te praviloma zelo harmonične mešanice okusov in vedo, da smo odvisni od vsakoletnih naravnih razmer ... Tako je med vsako leto malo drugačen in razlikuje se celo med z lokacij, ki so lahko le nekaj ulic narazen.
Praksa sicer kaže, da pridelamo v Ljubljani največ medu, ki bi ga lahko klasificirali kot gozdnega, in za tega tudi redno prejemamo nagrade na ocenjevanjih. Ob vremensko ugodnih pomladih je moč točiti dobrega cvetličnega; za tega, pridelanega sredi BTCja je npr. kolega Franc Petrovčič prejel zlato medaljo na Agri leta 2018, osebno pa mi je uspelo na eni lokaciji (v Šentvidu) presenetljivo točiti tudi kostanjev med (resda s precejšnjo noto lipe).
Urbano čebelarjenje pri nas je najbolj razširjeno v Ljubljani, kjer so to dejavnost meščani nasploh zelo lepo sprejeli in ji je naklonjena tudi občinska uprava. Mislim, da obstaja manjša podobna iniciativa v Celju. Pred kratkim so me kontaktirali čebelarji iz mariborskega društva, ki bi želeli postaviti nekaj panjev v centru štajerske metropole, lahko pa najdemo, če sklepam po vpisih v register MK, v vsakem večjem mestu nekaj posameznikov, ki imajo po nekaj panjev na svojih vrtovih.
So predsodki o tej vrsti čebelarjenja upravičeni (slab zrak, onesnaženost okolja, slabša kakovost medu)?
Dosedanje raziskave kažejo, da so navedeni predsodki popolnoma neupravičeni – večja mesta se v zimskem času res soočajo s slabšim zrakom zaradi toplotne inverzije, številnih kurišč in povečanega prometa, vendar takrat čebele ne izletavajo in niso v stiku z onesnaženim zrakom. V glavni sezoni pa nektar ni onesnažen. Nekatere nove raziskave tudi kažejo, da problematični nanodelci, ki so rezultat tipičnih civilizacijskih aktivnosti, čebelam sploh ne škodijo. In nenazadnje, naš med in druge izdelke stalno pošiljamo na tekmovanja in analize, ki so doslej pokazale brezhibne rezultate.
S kakšnimi ovirami se soočate čebelarji v urbanem okolju?
Verjetno največja ovira je sama logistika – omejeni smo s prostorom, tako s tistim za postavitev panjev, pri katerem je potreben tehten razmislek, kot tistim za skladiščenje vse opreme in repromateriala, ki ga zahteva ta dejavnost (in tega marsikateri začetnik ne predvidi). Upoštevati je treba tudi želje najbližjih sosedov, ki morda tej dejavnosti niso naklonjeni – dobri odnosi s someščani so vendarle na prvem mestu. Osnovna logika tudi govori, da čebelarjenje v mestih nikoli ne bo zares ekonomska dejavnost.
Kakšne pa so negativne strani urbanega čebelarjenja?
Ves čas razmišljamo o tem, kakšna je dejansko »nosilnost prostora« za to dejavnost, da ne bi prišlo do prenaseljenosti s čebelami in posledičnega »učinka domin« lakote, izbruha bolezni ... Čebele sicer prispevajo k boljšemu opraševanju in povečanju biodiverzitete na zelenih površinah mesta, vendar ne sme prihajati do pomanjkanja paše zanje in za druge, komplementarne opraševalce, kar ima lahko dolgoročno negativen učinek.
Kaj svetujete ljudem, ki bi se čebelarjenja v urbanih okoljih polotili, vendar ne vedo kako?
V zadnjem času želimo posredovati sporočilo, da to ni dejavnost, ki bi se jo kazalo lotevati z levo roko, zaradi odgovornosti do svojih čebel, do vseh sosednjih čebelarjev, s katerimi si hočeš nočeš do neke mere povezan, in do okolja nasploh. Kdor temu ne more posvetiti dovolj časa, stalnega izobraževanja in nima ustreznega prostora ter, nenazadnje, nezanemarljivih sredstev, lahko najde kak drug način stika s čebelami. V vsakem primeru je dobrodošlo povezovanje z morebitnimi mentorji, članstvo v društvih ter veliko izobraževanja (pa ne preko spletnih forumov). Naj še enkrat poudarim, da zahteva urbano čebelarjenje za neko dolgoročno uspešno sobivanje in delovanje še več znanja in skrbi!
6. 3. 2020, Intervju Gorazd Trušnovec – worldbeeday.org
