Označevanje države porekla medu je obvezno. Če je med po poreklu iz več kot ene države članice Evropske unije, tretje države ali oboje, pa se lahko oznaka države porekla nadomesti z oznakami »mešanica medu iz EU«, »mešanica medu, ki ni iz EU«, mešanica medu iz EU in medu, ki ni iz EU«. Ker so lastnosti medu odvisne od geografskega porekla in ker se med uporablja v prehranske in terapevtske namene, je za potrošnika informacija o poreklu medu zelo dragocena.
Ker po mnenju Čebelarske zveze Slovenije označevanje mešanic medu potrošnikom ne zagotavlja ustreznih informacij o izvoru medu, so na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije podali pobudo za spremembo Direktive o medu 2001/110/ES, s katero bi omogočili natančnejše označevanje porekla mešanic medu. Pobuda je bila januarja 2020 predstavljena na seji Sveta EU za kmetijstvo in ribištvo, kjer so jo druge države članice podprle.
Poznavanje porekla medu je za potrošnika namreč pomembna informacija, za pridelovalca pa pomembna možnost promocije kakovosti medu. Potrošniku mora biti zagotovljena nedvoumna informacija o poreklu medu ne glede na ceno proizvoda. Poleg tega je poznavanje države porekla medu ključnega pomena pri zagotavljanju boljše sledljivosti in s tem pri zaščiti potrošnikov, pa tudi pri osveščenosti potrošnikov, da se v vseh državah preko čebelarstva skrbi za ohranjanje narave.
Sprememba direktive bo pripomogla tudi k preprečevanju razlikovanja med potrošniki glede kakovosti informacije o hrani, do katere imajo dostop, pogojuje pa jo cena proizvoda. Potrošnik, ki se odloči za nakup cenejšega medu, ni manj vreden in je upravičen do enako kakovostne informacije o poreklu kot tisti, ki lahko kupi dražji oziroma konkretneje označen med.
Kaj pa označevanje vrste medu?
Med vrstami medu obstajajo precejšnje razlike. Akacijev med je najbolj milega okusa, barva tega medu je od skoraj brezbarvne do slamnato rumene barve. Prijetno po svežini, lipovemu cvetju, mentolu diši lipov med, ki je svetlo rumene do svetlo jantarne barve z zelenim odtenkom.
Kostanjev med je rjave, jantarne barve, vonj je oster, trpek. Smrekov med je rdeče rjave barve, diši bolj nežno po smoli, aroma je po sirupu smrekovih vršičkov, zeliščnih bonbonih.
Kadar nabirajo čebele mano večinoma na jelki pa takemu medu rečemo hojev med, ki je temno sivo rjave barve z zelenim odtenkom. Diši po smoli, dimu. Aroma je po smoli, po karamelu, zažganem sladkorju, svežem lesu iglavcev, sirupu smrekovih vršičkov.
Vrsta medu je pomembna tudi pri uporabi medu v kulinariki. Temni medovi (kostanjev, smrekov, hojev, gozdni) sodijo v medenjake in močnejše jedi, svetli (akacijev, cvetlični) pa v nežnejše pecivo, k mandljem, lešnikom, marcipanu, sadne solate.
Ker čebele nektarja ali mane ne nabirajo samo na eni rastlini, tudi znotraj vrst medu med vzorci obstajajo razlike. Pestrost rastlin v naravi se odraža v pestrosti medu! Razlike med vrstami medu se kažejo že znotraj območja Republike Slovenije, kaj šele med različnimi državami.
Avtorica: Andreja Kandolf
