Opraševalci so pomemben del biotske raznovrstnosti in zagotavljajo eno ključnih ekosistemskih storitev – opraševanje. Poleg medonosne čebele so za opraševanje ključnega pomena tudi divji opraševalci, ki v kmetijstvu prispevajo vsaj polovico, so celo bolj učinkoviti in zaradi boljše oprašitve zagotavljajo kakovostnejši pridelek.
Zaradi sprememb v okolju bo zanesljivost opraševanja v prihodnosti vse manjša. Ponekod po svetu se že soočajo s krizo opraševanja. Medonosna čebela divjih opraševalcev ne more nadomestiti, zato ukrepi za varovanje medonosne čebele za ohranitev pestrosti opraševalcev ne zadoščajo. Zaradi podnebnih sprememb, ki se kažejo tudi kot neugodno vreme v času cvetenja, ko medonosna čebela lahko povsem odpove, bo v prihodnosti vloga divjih opraševalcev še večja. Zlasti čmrlji so na primer dejavni tudi v dežju, mrazu in vetru. Poleg čmrljev so najpomembnejše divje čebele, čebele samotarke (v Sloveniji je bilo najdenih 565 vrst), pogostejši opraševalci so še muhe in metulji, v manjši meri pa nekateri hrošči in ose. Za zanesljivo opraševanje in s tem povezano stabilno pridelavo in ohranjanje biotske raznovrstnosti je zato ključnega pomena ohranjanje pestrosti opraševalcev.
V Evropi je za več kot polovico vrst divjih čebel premalo podatkov, da bi njihovo ogroženost lahko ocenili. Prva prednostna naloga Pobude EU za opraševalce je tako izboljšanje znanja o zmanjševanju števila opraševalcev, njihovih vzrokih in posledicah. Spopadanje z vzroki zmanjševanja števila opraševalcev kot druga prednostna naloga zajema pet ukrepov, in sicer:
- ohranitev ogroženih vrst opraševalcev in habitatov,
- izboljšanje habitatov opraševalcev na kmetijskih zemljiščih in v njihovi okolici,
- izboljšanje habitatov opraševalcev v mestnih območjih in širši krajini,
- zmanjšanje učinkov rabe pesticidov na opraševalce ter
- zmanjšanje učinka invazivnih tujerodnih vrst.
Za čim bolj učinkovito uresničevanje prvih dveh prednostnih nalog je ozaveščanje, vključevanje širše družbe in spodbujanje sodelovanja nujno potrebno. Čeprav se pobuda osredotoča na divje opraševalce, obravnava izzive, skupne vsem opraševalcem. Pobuda bo koristila tudi medonosnim čebelam ter dopolnila podporo EU za čebelarstvo in zdravje čebel.
V prid navedenim dejstvom, ki izhajajo iz resolucije Evropskega parlamenta z dne 18. decembra 2019 o pobudi EU za opraševanje, govori tudi novejša resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru, ki bi moral spodbujati celostni pristop na podlagi znanosti in združiti vse sektorje na poti k istemu cilju. Vključevanje različnih politik v celostno vizijo je dejanska dodana vrednost evropskega zelenega dogovora, ki je po mnenju Evropskega parlamenta katalizator vključujoče in nediskriminatorne preobrazbe družbe, pri kateri so podnebna nevarnost, varstvo okolja, trajnostna raba virov ter zdravje in kakovostno življenje državljanov v okviru omejitev planeta ključni cilj.
Pri ustvarjanju in uresničevanju vizije je ključnega pomena razumevanje, da so dejavniki podnebnih sprememb in izgube raznovrstnosti globalni in presegajo nacionalne meje. Zaradi naravnih danosti je potencial divjih opraševalcev v Sloveniji še vedno razmeroma velik, a slabo izkoriščen in brez strategije trajnostnega upravljanja ga že izgubljamo. Ciljni raziskovalni projekt, izveden v letih 2016-2018 na Nacionalnem inštitutu za biologijo »Pomen divjih opraševalcev pri opraševanju kmetijskih rastlin in trajnostno upravljanje v kmetijstvu za zagotovitev zanesljivega opraševanja«, je prispeval nepogrešljivo znanje o spremljanju populacij divjih opraševalcev, kar je pomembno tako za Slovenijo kot za Evropo. Pripomogel bo k uresničevanju prizadevanj, da Slovenija postane model za trajnostno upravljanje pestrosti opraševalcev za zanesljivo pridelavo hrane in varovanje biotske raznovrstnosti.
Oblikovanje trajnostnih in usklajenih politik na vseh področjih na evropski in nacionalni ravni predstavlja velik izziv za prihodnost. Skupna kmetijska politika bo morala s svojimi ukrepi dejavno podpreti in spodbujati kmete, da bi v večji meri delovali v korist okolju in podnebju ter hkrati ohraniti enake konkurenčne pogoje za zagotovitev močne, odporne in trajnostne kmetijske proizvodnje.
